Kdaj se mi drugače svetijo oči?

Objavljeno v Blog, Novice

Kaj imajo karierne odločitve skupnega s samo-aktualizacijo in avtentičnostjo? Kaj je resnična narava stremljenja k »najboljši« in najiskrenejši verziji samega sebe?

Ob poplavi novodobnih družbenih pričakovanj, »usmeritev« in sugestij človek skoraj dobi občutek, da je življenjska pot (čeprav čedalje bolj nejasna in ciljno razdrobljena) – nekako usmerjana, družbeno omejena, pričakovana, začrtana vnaprej. Če ne s strani širše družbe in njenih individualno usmerjenih kapitalističnih ciljev, pa je bodisi nezavedno vodena s strani »neškodljivega“ dobronamernega nasveta tvoje najboljše prijateljice, pritiska neizkoriščenih potencialov tvoje starejše sestre ali pa subtilnih pričakovanj tvoje ožje družine.

Kdo sem? Kdo naj bi bil_a? – kakšna je »moja vloga«, ki mi je bila dodeljena – na kakšen način naj z njo upravljam? Kdo v tej matrici ne smem biti? In kdo bi bil_a, če te matrice ne bi bilo? Kaj mi sporoča svoj notranji smisel?

Naša bit, naš osrednji, resnični in  pristni smisel obstaja onkraj »pogojev naše lastne vrednosti«. Š čim pogojujem svojo lastno vrednost? Odgovor na vprašanje :» Kakšen_na moram biti/kaj moram imeti, da sem vreden_na?«, ljudje odgovorimo z različnimi individualnimi in družbenimi cilji – »moram« biti… pridna, ubogljiva, ne preveč izstopati, se držati na sredini krivulje »normalnosti« in za vsako ceno – pripadati plemenu. Pripadati ideji družbene uspešnosti, kultiviranosti…. Za ceno lastne pristnosti?

Če smo ujeti v pogoje lastne vrednosti, potrebujemo konstantno potrditev zunanjega sveta – da delamo dovolj dobro, da služimo dovolj, da smo »ustrezni«….. karkoli je že tisto, kar v notranjosti čutimo, da moramo biti – nekaj zadovoljiti, izpolniti, da bomo uresničili zunanja pričakovanja za lastno življenje in končno vrednost. Vendar ne glede na naš požrtvovalni trud za zadovoljevanje zunanjih pričakovanj, ki jih izpolnjujemo tudi zato, da bi utišali naš notranji glas kritika, nismo nikoli v resnici izpolnjeni. Resnično zapolnjeni z notranjim smislom, kajti vedno o(b)staja del, ki je prazen, zapostavljen, neslišan. Vse to v zameno za nepristno, navidezno »kvazi-aktualizacijo«, pretvezo uspeha?

Kar v resnici potrebujemo, je lastno DOVOLJENJE. Da si odgovorimo na drugačna vprašanja in si dovolimo življenja onkraj pogojev lastne vrednosti. Lastno potrditev. Onkraj ideje, da moramo nekaj biti. V trenutku, ko se spogledujemo z opuščanjem IDEJE O SEBI, v življenje lahko stopimo odprto, radovedno in smo dovzetni za nove priložnosti.

Kaj se bi zgodilo, če bi opustili IDEJO o tem, kdo smo, kdo »moramo« biti? Soočili bi se s strahovi, z zgodbami, ki sicer niso resnične, a psihično precej omejujoče. Zgodbe z naslovi »Slaba sem«, »Nisem vredna«, »Nisem dovolj dobra«, »Nisem za nobeno rabo«, »Sem manjvredna«… hkrati pa bi, če bi uvideli njihovo lažnost, našli tudi še inspiracijske notranje-psihične knjige z naslovi »Kdaj se mi drugače svetijo oči?« (to je zgodba o entuziazmu in navdušenju), ali pa »Za *kaj* bije moje srce?« (ki govori o smislu in pristnem otroškem veselju), in »Kdo *sem* zares?« (ki piše o iskrenosti do sebe).

Če bi obstajal prostor za ultimativno resnico, kjer bi bila tvoja resnica razlog proslave in čaščenja (in ne razlog očitajočih, sumljivih pogledov prikritega strahu in obsojanja) – kjer bi bile vse tvoje želje in ideje prepoznane kot smiselne in vredne, kjer bi se lahko izražal­_a glasno, jasno, brez sramu ali odvečne krivde, brez filtra in olepševanja – kaj bi se izrazilo? Kaj bi našlo prostor – kaj bi končno priznal_a? Katera čustva, katere misli – o tvojem Življenju, delu, hotenjih, izkušnjah, mislih in pričakovanjih bi se izrazile? Katere SPREMEMBE bi takšni odgovori porajali?

Realnost ŽIVLJENJA je v tem, da moramo sprejemati ODLOČITVE – za te odločitve SMO ODGOVORNI (če sprejemanje odločitev prepoznaš in četudi jih ne) – v obeh primerih ŽIVIŠ posledice svojih odločitev. Če živiš na avtopilotu, torej na utečenih, neizprašanih tirnicah, se (navidezno) odvežeš vprašanj lastne izbire in s tem izbereš zavedanje, da sploh nisi izbral_a, ali pa resnično ŽIVIŠ z odgovornostjo in težo aktivnega sprejemanja odločitev, ki ti organizirajo življenje na način, v katerem najdeš smisel. Notranji smisel, pri katerem ne potrebuješ potrditve zunanjega sveta. Ker psihično najprej polni tebe.  

EDINI SMISEL, ki objektivno obstaja, ima dom v svoji subjektivnosti – torej tisti smisel, ki ga stvarnosti pripišemo sami. Mar ni torej smiselno da si Življenje organiziramo po svojem notranjem smislu?

Projekt MOST ti pomaga odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja. Pomaga ti reflektirati tvoje karierne želje, izzive, osmisli tvoje že obstoječe kompetence in prepozna pomembnost kontinuirane osebnostne in karierne rasti. Spodbuja te, da avtentično, pogumno in kompetentno vstopiš na trg dela – na način, ki je te podkrepljen z občutkom notranjega smisla.

Tukaj smo, da ti pri tem stojimo ob strani in te iskreno spodbujamo. 




“At the center of your being you have the answer; you know who you are and you know what you want.”
– Lao Tzu



Avtorica prispevka: Tjaša Golob