“Mineva 398-ti dan moje brezposelnosti.”

Objavljeno v Projekt Ključ

Skoraj vsak dan s cmokom v grlu premišljujem ali bi se predal v usodo in se kot iskalec zaposlitve preko kakšne agencije prijavil v eno izmed podjetij v bližnji okolici, kjer bom delal triizmensko delo za minimalno plačilo.

Po preko štiridesetih poslanih prošnjah za zaposlitev, na katere v večini primerov nisem dobil niti odgovora, ter nekaj obetajočih razgovorih, postane vse skupaj še toliko bolj psihično obremenjujoče. Kot da ves vložen trud in osebno razočaranje ni dovolj, name pritiska še zavod za zaposlovanje, ki ponuja zaposlitve kot je proizvodnja avtomobilov v Novem mestu, katere ime vsi poznamo, kljub skupno narejenemu zaposlitvenemu načrtu in izobrazbi. Pri vsem tem pa mi je najbolj mučno to, da sem sedemindvajsetletni brezposelni fant stanujoč pri starših z minimalnim prihodkom socialne pomoči ter brez ”doprinosa” družbi, kljub mojim sposobnostim in energiji. Ali je tako narobe, če si želim spodobne zaposlitve za moj poklic, in ne novodobnega suženjstva?

Za nekoliko črnim uvodnim pisanjem moram napisati tudi vse pozitivne stvari, ki so se mi  zgodile na dosedanji poti iskanja zaposlitve.

Vse skupaj se je začelo s stečajem podjetja marca 2016, v katerem sem bil zaposlen več kot štiri leta. Prvi koraki so bili lahki, prijava na zavod, razgovori z svetovalko, izdelava življenjepisa, pisanje in pošiljanje prošenj za delo v različna podjetja. Pri vsem tem mi je bila v veliko pomoč in podporo moja teta,  ki se prav tako kot jaz bori z brezposelnostjo, in ima veliko izkušenj s pisanjem in urejanjem besedil, saj je pred izgubo službe več kot 20 let kruh služila kot novinarka za časopis. Največja opora, ki mi jo nudi, pa je njeno razumevanje mojega statusa.

Po nekaj pretečenih mesecih intenzivnega iskanja zaposlitve ter po nekaj »zanimivih« razgovorov, nam je gospodična Rada iz MCT-ja na ZRSZ predstavila projekt Ključ, namena katerega oziroma principa delovanja sprva sploh nisem povsem razumel. Zaradi dodatnih možnosti zaposlitve sem se v projekt brez oklevanja vključil. Ta odločitev je pustila pozitivne posledice na to, kakšen iskalec zaposlitve sem danes. V projekt Ključ sem vKLJUČen  že od njegovega začetka. Pri projektu mi je všeč vse, od izmenjave izkušenj, do druženja mladih, pridobivanje novih informacij, organizacija raznolikih koristnih delavnic, spodbuda vedno pozitivnih mentoric, priložnosti za zaposlitev… In še in še.

Na obisku enega izmed srečanj Kluba Ključ v MCT-ju sem med plakati na steni opazil tudi plakat EVS Krakov. Vedel sem, da gre za neke vrste izmenjavo, to pa je tudi vse. Iz čiste radovednosti sem mentorico vprašal, kakšne pogoje je potrebno izpolnjevati, da se prijavim na tovrstno izmenjavo, odgovorila je – pogoj je, da si mlajši od 30 let, te zanima? Njen stavek mi je dal pošteno misliti, star sem sedemindvajset let, brez službe, brez resne zveze, totalno brez kakršnih koli zadržkov, denarja za potovanja nimam. Morda pa je to tista priložnost ki jo potrebujem, ki se je bom spominjal celo življenje,  ki mi bo prinese nova poznanstva nove izkušnje. Zaradi želje po dodatnih informacijah o projektu EVS in dodatni motivaciji za prijavo sem se obrnil na prijateljico in seveda tudi sodelavko na projektu Ključ, Katro, ki že ima nekaj izkušenj ter poznanstev v zvezi z EVS. Kot stereotipna Slovenca sva se seveda dobila v gostilni, v tem primeru ob kavici, povedala mi je ogromno pozitivnih izkušenj ter informacij, in me spodbudila, da se na EVS prijavim. Še isti vikend sem namesto s prijatelji soboto in nedeljo preživel v sobi za računalnikom, kjer sem prevajal moj CV Europass,  iz materinščine v angleščino, tistega večera sem pri prevajanju strokovnih izrazov oziroma besed spoznal, da šepa tudi moja angleščina. Nekoliko lažje sem izpolnil prijavnico. Zataknilo pa se je zopet pri motivacijskem pismu in pri večnem vprašanju kdo sploh sem, kakšna je moja motivacija, kaj si želim, in kaj naj pričakujem. Po kratkem brskanju v mojih mislih, umu in srcu… menim, da sem pismo še dokaj dobro napisal. Najbolje bo, da se z odgovorom sploh ne obremenjujem ter raje uživam življenje.

Če se že trudim pisati pozitivne stvari v zvezi z iskanjem zaposlitve, se moram vrniti tudi v uvodne stavke, kjer  sem izrekel nekaj negativnih besed v zvezi z ZRSZ, kjer so me, nasprotno od pričakovanj, pozitivno presenetili s klicem ter z vabilom na razgovor z osebnim svetovalcem. Po več kot enemu letu na uradu za brezposelne so mi ponudili usposabljanje za operaterja na CNC, ki sem ga z veseljem sprejel, zaradi – morda nekoč – dodatnih možnosti za zaposlitev.

V času brezposelnosti sem spoznal, da je najpomembnejše, da človek ne otrpne.

Ključ do pozitivnega pogleda na življenje in na situacijo, katere status si delimo premnogi Slovenci – stari in mladi, je, da smo konstantno v pogonu, pa naj si bo to druženje s prijatelji ali svojci, urejanje okolice hiše, razvijanje ročnih spretnosti, branje, pisanje, sprehodi v naravo, vsi hobiji ali aktivnosti, ki človeku iz glave preženejo negativne misli ter ga zaposlijo. Kljub situaciji, v kateri se nahajamo, še vedno živimo svoje življenje, za katerega smo odgovorni samo mi, imamo samo eno življenje, zakaj ne bi iz njega potegnili le najboljše. Izgubljen si samo takrat, ko prenehaš verjeti vase.                                                                                                                                                     

Sem Jure Kolar, zaposlen sem s službo ali brez.