Moja pot v tujino – Tina, grafična oblikovalka v Milanu v Italiji

Že v času študija sem se za tri mesece preko programa Erasmus praks odpravila v Amsterdam, da bi si pridobila izkušnje na področju grafičnega oblikovanja.

Priti iz Slovenije v Amsterdam je kulturni šok, priti iz faksa na delo pa še večji šok, saj so roki veliko krajši, kot sem jih bila vajena, tudi znanja o Adobe-ovih programih nisem imela ravno veliko, poleg tega pa so imeli v studiu, kjer sem opravljala delo, licencirane samo programe v nizozemskem jeziku. Ampak z vztrajnostjo in s trudom sem se znašla in dobila možnost opravljanja prakse še v enem design studiu in tako svoje bivanje v Amsterdamu podaljšala na sedem mesecev. Za bivanje sem si morala urediti nekaj papirjev, vendar je na Nizozemskem vse zelo dobro urejeno, državni uradniki radi pomagajo, poleg tega vsi govorijo angleško in tako s tem nisem imela težav.

Po sedmih mesecih bivanja v Amsterdamu sem se, prepričana, da se vrnem na Nizozemsko, vrnila v Slovenijo dokončati diplomo in opraviti zadnje izpite. Z dobrimi izkušnjami iz Amsterdama sem se med opravljanjem dolžnosti v Sloveniji odločila, da si izpolnim svojo željo iz otroštva in se odpravim v Italijo.

Začela sem pošiljati prošnje za delo v Italijo.

Pozitiven odgovor sem dobila iz manjšega studia v Milanu in čeprav sem imela v tem mestu slabo izkušnjo kot turistka, sem se odločila da dam mestu drugo priložnost, vsaj toliko da se naučim malo italijanščine če ne drugega. Ne glede na to, da so me starši svarili pred selitvijo v tujino in v Milanu nisem poznala nobenega in si tudi nisem uredila bivališča, sem si rekla: »screw it, let’s do it« in šla.

Ko pa sem prišla v Milano, me je realnost trdo vrgla na tla.

Delodajalec mi ni dal pogodbe o zaposlitvi, delo sem morala opravljati na svojem računalniku, saj službenega zame ni bilo, plača je bila manjša, kakor mi je bilo obljubljeno na razgovoru preko skypa in tako dalje.

Na črno si nisem upala delati, pogodbe o zaposlitvi ni bilo, zato sem morala odpreti partito IVO (podobno kot pri nas s.p.). Kljub vsemu sem se odločila, da vztrajam, hkrati pa sem začela iskati drugo službo. Res sem kmalu dobila možnost opravljanja dela v manjšem design studiu, kjer sem še vedno.

Ker pa je življenje v Milanu dražje kot v Sloveniji, plače začetnikov pa skoraj enake, nekaj krat tedensko delam še v baru, kjer lahko dodatno izpopolnjujem svojo italijanščino. Za opravljanje dela preko partite IVE in bivanja v Italiji sem si morala tudi urediti papirje.

Ampak izkušnja v Italiji je popolnoma drugačna kot na Nizozemskem.

Za vsako stvar je potrebno čakati zelo dolgo, uradniki te pošiljajo iz enega konca mesta na drugega, poleg tega večina Italijanov ne govori angleško, jaz pa tudi na začetku nisem govorila italijansko… Vendar sem si v enem letu in pol že SKORAJ vse uredila.

Ker imam zelo rada design sem sledila raznim pozivom call for artist, kamor sem pošiljala svoje designe, ki so bili razstavljeni po Italiji, imela sem tudi dve svoji razstavi.

V enem letu in pol bivanja v Milanu sem se naučila italijanščine, samooskrbe, tega da ne smeš zaupati vsakemu… Čeprav življenje v tujini ni vedno najlažje, bi vsem priporočala, da vsaj poskusijo! Pridobiš neprecenljive izkušnje, prijateljstva in osebnostno rasteš.

Več o mojem delu najdeš tu.