Špuktrigl – 1. in 2. del

I.

Nevarnost eksplozije v Mladinskem centru Trbovlje

Zadnjič sem se oglasila v MCT, da kot udeleženka kluba Ključ izpolnim eno svojih dolžnosti. Zgolj kratek obisk, da smo zadostili zahtevam birokratov, ki bodo s pomočjo lično izpolnjenih obrazcev odločali o upravičenosti dodeljenih sredstev. Medtem, ko sem na obrazec približno dvanajstič napisala, da sem brezposelna, me je popolnoma nepripravljeno doletelo zelo enostavno vprašanje, ki mi skoraj vedno pred oči prikliče globoko temo.

Kaj počneš? Pa ne tisti »kaj počneš« v smislu kaj trenutno delaš. Ne, to je bil tisti »kaj počneš« v smislu »povej nam o tem kako rešuješ svet, gradiš nove tehnologije in razvozlavaš pradavne jezike«. Ker nisem tip človeka, ki bi na dolgo in široko razlagal kako objema drevesa, preteče slovensko obalo, gre dvakrat v knjižnico in se razglasi za knjižnega molja, ter se pri vsem tem počuti hiper produktivnega in družbi koristnega, ponavadi rečem, da ne delam nič in včasih ta nič dopolnim še z »dolgčas mi pa tudi ni«.

Tokrat sem s svežim potrdilom o opravljenem tečaju ruščine v žepu, rekla da ne delam nič in se sproti slučajno spomnila, da sem ta teden začela pisati diplomo. Drugo diplomo, mimogrede. Ob mojem skromnem povzetku življenja je bilo treba z nečim zapolniti tišino in tako je beseda nanesla na študentsko delo. Bum. Nekomu je uspelo zanetiti vžigalno vrvico in sprožiti cel plaz misli, ki so se jezno razbohotile po prostoru. V strahu pred tem, da bom na licu mesta eksplodirala, sta mi Katra in Rada predlagali, da raje napišem članek. Članek o tem, kaj me kot iskalko zaposlitve resnično jezi in kako smo neumni, da sami sebi pljuvamo v skledo. In sem šla. Oborožena z novim eko friendly Ključ KULijem.

 

II.

Boj krvavi bije za študentsko béro

Študentsko delo, torej. Morda se še kdo spominja, kako sem pred leti kot študentka stala v prvih bojnih vrstah v boju proti malemu delu in si mane roke v pričakovanju, da bom pravkar in končno priznala svoje zmotno prepričanje. Če se je kdo nadejal tega scenarija, bo razočaran. Še vedno ostajam mnenja, da študentsko delo samo po sebi ni slabo in je za nekatere edina možnost, ki jim omogoča vse od majhnega luksuza do spodobnega življenja.

Trenutno se vštric s sindikati in borci za dostojno delo jezim predvsem na delodajalce. Na take primerke, ki iščejo delavce z leti izkušenj, ki bodo v službi ob petkih in svetkih, ki obvladajo najmanj tri tuje jezike, imajo vsaj VI., če raje ne kar VII. stopnjo izobrazbe in seveda – študentsko napotnico.

Pred kratkim sem zasledila češnjo na smetani takih zgodb. Študente z izkušnjami so iskali – glej ga no – študenti. Ker prihaja poletje in se odpira sezona lova na ljudi s študentsko napotnico, v zadnjem času velikokrat slišim, da se kdo pohvali z novo službo. Včasih sem želela s kom deliti navdušenje, vedno bolj pa postaja stvar dvoma, ko novopečene zaposlene vprašam o trajanju njihove pogodbe. Eden za drugim hitijo razlagati, da bodo delali preko študentske napotnice, kasneje pa jih bodo morda zaposlili preko pogodbe, če bo seveda potreba. Te potrebe ponavadi ni, ampak pustimo to.

Koga slepimo, da nam je kul delati preko študentske napotnice in vleči status v nedogled zato, da bomo lahko delali? Naj si čestitamo, ker namesto socialne varnosti v poznih dvajsetih izberemo (in po možnosti tudi kupimo) status študenta? Imeti službo in delati preko študentske napotnice ni isto in pika.

 

Nadaljevanje sledi …

 

Svojo izkušnjo v Špuktriglu deli Tjaša Sterniša, udeleženka projekta Ključ.