Špuktrigl – 3. in 4. del

III

Privatni problemi  v tuji štali

Spomnim se ljudi, ki so študentskemu delu vztrajno nasprotovali z argumentom »študenti morajo študirati, ne delati«. Danes, ko iščem službo, se sprašujem, kam so izginili. Z veseljem bi podala roko delodajalcu, ki bi razumel, da se ‘fleksibilnost’ njegovega urnika dela preko študentske napotnice ni ujela s ‘fleksibilnostjo’ mojega urnika predavanj in zato nimam izkušenj, kakršne bi si sicer lahko pridobila v njegovem podjetju. Če bi si jih sploh lahko. Zdi se, kot da večina delodajalcev išče izkušene kandidate, diamante, ki so jih nabrusili drugje. Število razpisanih pripravništev je smešno, zagotovljena ni niti študijska praksa, največja žalost od vsega pa je to, da moraš prositi in z drugimi tekmovati za opravljanje prostovoljnega dela. Na srečo med delodajalci obstajajo izjeme, zaradi katerih se nam včasih za temnimi oblaki zasvetlika ravno toliko, da ne izgubimo upanja v nove priložnosti. Ampak teh danes ni na meniju, ker ne plavajo v pljunku, ki ga moram izpljuniti. Tisto, kar mi dvigne pokrov takoj za zadevo s študentskimi napotnicami, so ‘zaposlitve’ preko s.p.-ja. Prosim? Zaposlitev preko s.p.-ja? Morda nisem največji strokovnjak za podjetništvo, ampak nekaj mi je jasno. Če si samozaposlen in sam plačuješ vse prispevke, nikakor nisi zaposlen nikjer drugje kot izključno v lastnem podjetju. Ne vem, kako je z vami, ampak pri nas rečemo, da smo za popravilo cevi najeli in ne zaposlili vodovodarja z s.p.-jem. Oglasi, ki ponujajo delo preko s.p.-ja po mojem nimajo kaj iskati na seznamu prostih delovnih mest, še najmanj pa na strani Zavoda za zaposlovanje. A kot zakleto, prav tam so mi postregli z bizarno izkušnjo.

 

IV

Instant dobiček je nova črna

Ko sem se prijavila na Zavod za zaposlovanje, sem jasno izrazila, kaj želim delati, kaj mi je sprejemljivo in česa ne želim. Nočem prodajati ledu Eskimom. Nočem prodajati sesalcev. Nočem na vse pretege hvaliti pojočega venčka, ko vem, da je le drag praholovec, v katerega nakup ne bi zmogla prepričati niti najbogatejšega Slovenca (uh, feel the irony), kaj šele tiste, ki od boogie ribe ne bodo siti. To je približno tretja stvar, zaradi katere mi zavre. Niti ne, da bi se moralo dobro blago res kar samo hvaliti. Zdrava mera marketinga je čisto ok. Ni pa ok, da drug drugemu prodajamo mačke v žaklju. In to ne prijaznih, lepih muck, ampak požrešne garjave mačke. Stari mački pa medtem, ko se njihovi ‘tržniki’ tresejo za svojo normo, pohlepno štejejo umazane denarce. Virus izkoriščanja delovne sile se je iz velikih korporacij naselil tudi v slovenske domove malih privatnikov. Zdaj tudi nam robo dobavljajo mladi Kitajčki, ki so izkoriščeni do amena in sramotno plačani, medtem, ko novodobni inovatorji dobrega biznisa svojim rojakom zaračunajo menda kar konkreten trimestni procent marže. Krasno. Vsi smo lahko bogati. Vsi smo lahko podjetniki. Nekako se mi je ob vseh teh dejstvih zdelo nepotrebno omeniti, da tudi piramidni sistem – pardon, mrežni marketing – ni tisto, s čimer bi želela začeti ali začiniti svojo kariero. Prežeča na pravo priložnost, sem z vztrajnim pošiljanjem prošenj (ki jih po novem imenujemo ponudbe, ker zveni manj obupano) uspela priti na nekaj razgovorov, presenetljivo samo v resna podjetja in organizacije. Čeprav sem še vedno brez službe, je bilo zame precej vzpodbudno, da sem prišla vsaj v najožji izbor, da so me opazili resni delodajalci. Nato pa je prišel dan, ko me je v nabiralniku čakala posebna pošta z napotnico za razgovor.

 

Nadaljevanje sledi …

 

Svojo izkušnjo v Špuktriglu deli Tjaša Sterniša, udeleženka projekta Ključ.