Špuktrigl – 5. in 6. del

V

Sabotaža prihodnosti v varnih rokah

Po približno petih mesecih na Zavodu za zaposlovanje, sem dobila prvo in zaenkrat edino napotnico za razgovor. Po imenu podjetja sem sklepala, da gre za neko zadevo, ki je povezana s turizmom, kar je res super. Začetno navdušenje pa je nekoliko usahnilo, ko sem prebrala naslov podjetja. V mislih sem že premlevala logistiko romanja novi službi naproti, ko sem brala naprej. Na napotnici je pisalo, da gre za zelo splošno poimenovano delovno mesto in nikakor si nisem znala predstavljati, kaj točno naj bi delala. Ker sem se na razgovor želela dobro pripraviti, sem se obrnila na strica Googla in tam našla – nič. No, skoraj nič. Uspela sem se dokopati do informacije, da je bilo dotično podjetje ustanovljeno točno pred enim tednom, direktor podjetja na spletu ne obstaja. Edino ime, ki sem ga uspela povezati s podjetjem, me je pripeljalo do nekih ezoteričnih vedeževalskih zadev. Alarm je dobesedno zatulil, ampak vseeno sem pogumno zgrabila telefon, poklicala delodajalca in se z moškim s prijetnim glasom dogovorila za razgovor. Odlično, podjetje dejansko deluje v Ljubljani. Problem manj. Odgovor na vprašanje za kakšno delovno mesto točno gre, se je izmuznil nekje med prazno slamo in vedno bolj so se potrjevali moji sumi. V glavi so se mi odvrteli različni scenariji in treba se je bilo pripraviti na vse. Sicer ne bi delala panike, ker bi rada imela službo in mi marsikaj ni problem delati, hkrati pa tudi vem, da na razgovoru ni še o ničemer odločeno in da lahko rečem ne, če mislim, da delo presega moje sposobnosti. Ampak tokrat je bilo drugače. Ker sem bila na razgovor poslana preko napotnice, ne bi smela reči ne, če bi se delodajalec odločil, da me hoče. Sprijazni se z usodo, ki ti jo po tehtnem razmisleku (beri: naključnem klikanju) nameni Zavod za zaposlovanje ali pa nisi več njihov. Iz previdnosti, da se ne bi po nepotrebnem zapletla v kakšne sumljive posle, sem poleg standardnih načrtov, kako na razgovoru narediti čim boljši vtis, naredila še načrt, kako ne narediti dobrega vtisa. Z rdeče polakiranimi nohti, v rdeči jakni, z okovanimi škornji in strogo uradniško figo sem že naslednji dan paradirala proti Ljubljani.

 

VI

Modni kiks je dober fiks

Pot me je pripeljala tja, kjer smo ga žurali v najboljših letih študija. Ogromna stavba nekdanje tovarne, ki je danes – recimo temu – akvarij za manjše ribe. Groteskni hodniki, nešteto prostorov. Ko sem vstopila skozi glavni vhod sem doživela nekaj takega kot Harry Potter, ko je prvič vstopil v Gringott, le da mene tam ni čakalo nič od tistega, kar je v Gringottu čakalo Potterja. Bila sem nekoliko zgodnja, zato sem se diskretno umaknila v bližnji hodnik in čakala. Iz ene od pisarn pride moški srednjih let, rahlo neurejenega videza, a dokaj simpatičen. Njegov pozdrav zveni bolj navdušeno od povprečnega v brado zamrmranega vljudnega pozdrava, ki si ga izmenjata neznanca na hodniku, zato ga vprašam, če je on tisti, h kateremu sem namenjena na razgovor. Ne. On me je pozdravil samo zato, ker mu je všeč moj plašč. Moj rdeči plašč. Ko sva že ravno nekako začela pogovor, me sproti vpraša še, kaj počnem tam. In ko mu povem, da sem prišla na razgovor – neverjetno – mi tudi sam ponudi razgovor za delo v njegovem podjetju. Totalno sem razbila mit, da ob prvem stiku z delodajalcem ni pametno nositi rdeče! Na hitro sem si zapisala njegovo številko, da ga kasneje pokličem. Komaj je človek izginil za ovinkom, že so se odprla vrata v mojo potencialno prihodnost. Sprejel me je moški poznih srednjih let, prijazen, nič direktorsko aroganten, lepo urejen. Pisarna je sicer izgledala, kot bi v izložbi skupaj razstavili posamezne elemente različnih kompletov pohištva, ampak nič pretirano motečega, razen morda dejstva, da nikjer ni bilo videti nobenih fasciklov in papirjev. Mogoče pa poslujejo brezpapirno, kar bi bilo res čudovito. Medtem ko sem čakala, da moj potencialni delodajalec uredi še to in ono, sem prisluhnila razgovoru, ki je v istem prostoru potekal za sosednjo mizo. Ženska, ki je prišla na razgovor, je kar sijala, prikimavala in se neznansko veselila priložnosti, ki so ji jo ponudili. Tako dolgo je bila brez službe, to pa je res tisto v kar verjame, njena idealna služba in brez dvoma bo v kratkem v zadevo vključila tudi moža. Najboljše od vsega pa je, da bo lahko delala od doma. Na tej točki sem se resno vprašala, če je bilo vse skupaj nastavljeno in če še obstaja možnost, da bom pozitivno presenečena.

 

Sledi še en zadnji del sage v prihodnjih dneh …

 

Svojo izkušnjo v Špuktriglu deli Tjaša Sterniša, udeleženka projekta Ključ.