Špuktrigl – zadnje 3 epizode

VII

Pozdravljeni, to ni piramidni sistem

Sedla sem na ponujeni stol in na tihem opazovala edino manikuro v prostoru, ki je bila bolj kričeča od moje in mladega računalničarja v kotu pisarne, ki se je trudil izpasti pomembno, medtem ko je oblikoval napis v Power Pointu in mu v naslednjih desetih minutah uspel dodati še dve sličici. Začelo se je, kot se začne skoraj vsak razgovor. Povejte o sebi. Navrgla sem nekaj ohlapnih informacij, ki bi ga utegnile zanimati, a sem imela občutek, da so se le-te ustavile pred namišljeno zaveso, za katero se je direktor pripravljal na govor, ki je sledil. Njega ne zanima izobrazba in ostalo, ker je važna samo volja do dela. Z voljo do dela se lahko lepo zasluži. Več kot narediš, več imaš. Odličen motivacijski govor, da sem se morala kar strinjati z njim in vljudno prikimavati. Ko je malo utihnil sem hitro zgrabila priložnost in ga prosila, da mi razloži, kaj točno naj bi počela in kje bi delala. Oh, seveda. Delala bi od doma, v domači regiji, občasno tudi malo na terenu. Rekrutirala bi tržnike, ki bi sklepali pogodbe s ponudniki določenih storitev. Na tej točki naj bi mi bilo vse jasno. Za kakšen deal gre tu? Kje je point? Jaz bi rekrutirala svoje tržnike, ki bi rekrutirali svoje tržnike, ki bi rekrutirali tržnike, ki bi sklepali pogodbe, ki bi strankam povečale promet. Se sprašujete kako? Tudi jaz sem se in se še vedno. Lepo pripravljen govor, ki te hitro kupi, a v resnici nimaš pojma, kdo pije in kdo plača. Bilo mi je jasno, da z nadaljnjimi vprašanji o samem delu ne bom prišla nikamor, zato sem vprašala za kakšno vrsto zaposlitve gre in sproti poudarila, da iščem izključno redno zaposlitev. Globok vdih. Najraje s.p., lahko pa tudi redna zaposlitev pod nekimi čudnimi pogoji, ki jih je verjetno imel v rokavu samo zato, da bi odtehtali moje argumente proti odpiranju lastnega s.p.-ja. Zakaj bi kdo razmišljal o redni zaposlitvi z minimalno plačo, če bi preko s.p.-ja lahko zaslužil tudi po par tisoč evrov mesečno? Joj, stric. Z visokimi številkami mi ne boš zameglil razuma. Pisarno sem zapustila takšna, kot sem prišla. Brezposelna. Čeprav sem bila ustrezna kandidatka za vsa delovna mesta po hierarhični lestvici tržnikov, mi je le uspelo pojasniti, da s.p. nikakor ne pride v poštev in navedla še nekaj dokaj razumnih razlogov, zakaj to delo ni zame. Odšla sem brez žiga v mojo knjižico o propadlih poskusih pridobivanja zaposlitve, ker ga pač nimajo. Nisem pa odšla brez dokazov, da sem bila na razgovoru. Brez skrbi, imam svoje prijeme. Wink-wink.

 

VIII

Kjer osel leži, trava ne raste

Stala sem na stopnišču, ki mu do popolne scene za grozljivko manjka le kanček teme in kakšna razpadajoča rogata trofeja. Jezna na ustanovo, ki me je uradno napotila volku v žrelo. Skoraj sem že sprejela odločitev, da se sploh ne javim na naslednji razgovor v isti stavbi, a sem kljub temu zavrtela številko. Na drugi strani je zvonilo v prazno, zato sem odšla do vrat in potrkala. Nekaj časa je trajalo, da se je med vrati pojavil moški, ki me je povabil na razgovor in še preden sem naredila korak naprej, da bi vstopila v pisarno, je bil že zunaj in zaklepal vrata. Pojasnil je, da je potoval in komaj pred tremi dnevi dobil to pisarno, zato je notri še grozen nered. Fantastično, še en novopečeni direktor. Skrivanje pisarne, pomečkana srajca in tridnevna bradica. Prepričana sem, da tip tam živi, odkar se je vrnil iz tujine. O svojih potovanjih mi je razložil sproti, ko sva hodila proti izhodu. Odločeno je bilo, da bova imela razgovor na prostem. Kavo sem zavrnila, da se ne bi preveč zavleklo in tako sva pristala na parkingu pred stavbo. Resen kraj za resne pogovore. Nasprotno od prejšnjega delodajalca, ta niti slučajno ni imel pripravljenega govora, je pa vsaj jasno razložil, kaj naj bi počela v njegovem podjetju. Tistem podjetju, ki ga sploh nima. Tistem podjetju, ki ga je naslednjih hip že imel, vendar v tujini. In v zapiranju, ker bo v Sloveniji odprl novega. Izkušen podjetnik, torej. Kakšno vrsto zaposlitve nudi? Izključno preko s.p.-ja, vendar z odlično plačanimi dnevnicami. Medtem, ko je še drdral svoj poslovilni govor, sem bila že na pol poti proti avtu in še preden je uspel prodajalec Kraljev ulice karkoli reči, sem mu v roko porinila nekaj kovancev, pripravljena, da z zvitkom revije tisti dan nekoga namaham.

 

IX

4ever čudna in lena

Namesto, da bi kot ponavadi za volanom pela, sem celo pot do doma klela. Naglas in grdo kot star mornar. Padla je maska prijaznosti, ki sem jo iz vljudnosti uspela ohraniti vse do trenutka, ko se je bilo nujno na hitro otresti ‘delodajalca’ brez podjetja. Komentatorji na slovenskih medijskih portalih bi me najverjetneje živo zgrizli, če bi priznala, da sem pravkar zavrnila dve ponudbi za delo. »Kako sem lahko tako lena, da bom raje doma, kot da bi delala? Iščem zaposlitev in ne dela!« Aja? Sem pa res čudna, ker iščem zaposlitev. Ne vem, kako naj poimenujem to, kar iščem, ampak dajmo povedati čim bolj enostavno in razumljivo. Iščem delo, ki bo, če že ne pošteno plačano, vsaj redno in zanesljivo plačano. Iščem delo, ki ne bo na meji (ali morda že malo čez) legalnega in moralnega. Delo, s katerim si bom lahko zagotovila najmanj tisto osnovno, kar potrebujem v življenju. Brez luksuza, brez BMW-ja in novega iPhona. Če se bo izkazalo, da bom za to morala kopati jarke, tudi prav – jih pa bom! Ne bom pa prodajala megle, zato da bom lahko po opravljenem delu pobirala drobiž, ki bo padal iz polnih žepov obiralcev tujih sadov. Ko sem vpisala družboslovni študij, sem vedela, da z zaposlitvijo ne bo lahko. Po drugi strani pa sem vedela, da bom sebi in družbi bolj koristna dobra družboslovka kot slab avtomehanik ali kemik. Uporniki nismo leni. Leni so tisti, ki sklonijo glavo, ko bi jo morali držati najbolj pokonci. Zaskrbljujoče je, da sami ustvarjamo klimo, kjer je črna ovca tisti, ki se upre slabim načinom ‘zaposlovanja’ in v pričakovanju bajnih zaslužkov hitimo odpirati svoj s.p. ali kupimo študentski status s toliko slabe vesti kot krompir na tržnici. Na takšen način lahko samo tonemo po principu »vedno se bo našel nekdo, ki bo isto delo opravil za manj denarja«. Toliko v razmislek tistim, ki se mečejo po trepalnicah za svojo ‘službo’ preko študentske napotnice. Za brezsramne ‘delodajalce’, ki razpišejo prosto ‘delovno mesto’, kjer je osnovni pogoj, da imaš lasten s.p., pa imam kratko pojasnilo. Stari, ti ne ponujaš zaposlitve. Ti iščeš izvajalca. Outsourcaš, ali karkoli že počneš. To ni delovno mesto, to je potreba po določeni storitvi. Za take stvari se ne pošiljajo osebni življenjepisi, ampak ponudbe podjetja. Od kje hudiča ti denar za bajne dnevnice, nimaš pa denarja, da bi nekoga redno zaposlil za strošek, ki je pol manjši od obljubljenega izplačila? C’mon, ne nas farbat.

 

Svojo izkušnjo v Špuktriglu deli Tjaša Sterniša, udeleženka projekta Ključ.

 

P. S.

Če imaš tudi sam/a kako izkušnjo (pozitivno ali negativno ali nekje vmes) s trga dela, piši na rada.drnovsek@mct.si. Z veseljem bomo objavili tvoja pričevanja.